Kar sem opazil, je sledeče. Najprej pravijo, da ni treba delati tega in onega in vse je lepo, potem pa začnejo govoriti: moraš biti dober, moraš imeti sočutje, moraš to, moraš ono. V pravem krščanstvu pa ni tega. Ko enkrat slišiš evangelij, ko razumeš in si prepričan z vsem svojim umom, da Biblija govori resnico do zadnje pikice, potem lahko sprejmeš ljubezen in dela sledijo sama od sebe. Dela ljubezni samo kažejo na to, da je v tebi ljubezen. Kar pa želijo storiti islam, hinduizem, katolicizem in ostale krščanske sekte, ki ne učijo evangelija, ampak dela - pa je - delaj in dobil boš ljubezen. To moraš! delati. Ali slišiš razliko? Če delaš iz ljubezni, delaš v skladu s svojo novo naravo, ki ti je bila dana in nič ni težko. Če pa delaš, zato ker moraš, pa se v tebi nabira gnev, jeza, sovraštvo. Poleg tega si lažeš, da si dober, ker delaš "dobra" dela. Ne. "Dobra" dela delaš zato, ker želiš prevarati druge in sebe, da si dober. Ker pa to ni tvoja narava, ker nisi sprejel evangelija, ti je to zelo težko.
Spoštovati moramo vsa živa bitja in naučiti jih moramo ljubezni in prijaznosti. Da, sliši se lepo. A ljubezni se ne da naučiti, lahko jo samo prejmeš. Potem avtomatično pride tudi spoštovanje do vsega živega in prijaznost. Če se pa želiš tega naučiti, potem boš pa samo na zunaj prijazen. Samo igralec, prevarant. Ljubezni se ne da kupiti, niti naučiti. Ne da se jo zaslužiti z dobrimi deli. Lahko jo samo prejmeš. In krščanstvo uči, da jo prejmeš takrat, ko spoznaš, da si je ne zaslužiš, da si baraba in pokvarjen, a kljub temu ljubljen. Ko spoznaš, da si prejel usmiljenje, čeprav si ga ne zaslužiš. Ko veš enkrat to, ne boš ponosen in ne boš se imel za več od nikogar. Ali uči to hinduizem? Na začetku tega dela je dr. Doobay rekel, da se v hinduizem ne moreš spreobrniti - hinduizem je samo za hindujce. Če nisi rojen kot hindujec, sicer lahko prakticiraš hinduizem, a končnega cilja ne boš dosegel. Prakticiranje ti samo pomaga, da se v naslednjem življenju rodiš kot hindujec in takrat si nekaj več in lahko dosežeš cilj. Toliko o hindujski enakosti. Seveda so pred 500 leti iz nepregledne množice vedskih spisov (ki so bili napisani preko kanaliziranja - povezovanja z duhovi) našli nekaj verzov, ki govorijo o tem, da lahko prakticirajo in dosežejo razsvetljenje tudi belci, nehindujci. Krščanstvo je govorilo o enakosti žensk, moških, sužnjev, nesužnjev... že 1500 let pred hindujskimi poskusi. Katolicizem, hinduizem, islam, naša civilizacija zaničuje ženske - Bog jih ne zaničuje in pravi kristjani jih tudi ne zaničujejo.
Ime te religije ni hinduizem, ampak sanatana dharma. Kako je ta beseda podobna besedi Satan... tej Kači... Naključje?
Rekel je, da gre pri hinduizmu za vero v elemente. Zanimivo. Čarovnice tudi verujejo v moč elementov. Religija čarovnic, Wicca, uči isto... In še na nekaj bi opozoril. Vsi tako ljubijo citirati Biblijo, še posebno kadar vzamejo stvari iz konteksta. Če del Biblije podpira njihovo razmišljanje, jih citiranje tako razveseli. Biblija je v tem primeru točna. Na mestu, kjer pa Biblija govori drugače, kakor govorijo oni, pa je logično po njihovem mnenju, da so se vanjo prikradle napake. To je tako, kot da bi razlagal kazenski zakonik in nasploh zakon države. Tisto, kar ti odgovarja (nagrade in pohvale), bi citiral. Tisti del, kjer bi bilo pa govora o tem, da si zaslužiš kazen, bi pa preskočil oziroma inteligentno sklepal, da gre za napako. Pa ne gre za napako v zakonu, ampak za napako v tvojem srcu.
Še komentar na tišino v srcu. Tudi v katolicizmu in nasploh v svetu se je začelo prakticiranje iskanja boga v tišini... Kristjan ga najde v Bibliji. Religija nove dobe pa ga išče v tišini... Hinduizem potrebuje kipce, da se poveže z bogom. Katolicizem in pravoslavje ravno tako. Človeku, ki veruje v Jezusa Kristusa, ki je Božja beseda, pa zadostuje Biblija, ki je Božja beseda. Ne potrebuje templja ali kipcev...
